Čisto vsak izmed nas ima v sebi svoj intimen svet. Svet, ki ga velikokrat skrivamo tudi pred samim seboj, ker tudi za nas ni varen. Predvsem za nas ni varen takrat, če je bilo naše notranje bistvo že v preteklosti večkrat zavrnjeno, ponižano ali celo zavrženo.

Ta svet govori o nas, o naši notranjosti, o naših željah, občutkih, potrebah, pravzaprav o tem kako doživljamo življenje. To je svet za katerega ne vemo kako ga bodo sprejeli drugi, zato nanj velikokrat pozabimo oz. mu ne dovolimo, da bi odšel kakšen korak stran od naše skrite notranjosti. Kakšen korak stran od nas. Naj bo skrit tam kjer je, saj je tam na varnem. Ko je bil nazadnje razkrit, smo lahko odšli prizadeti. In če smo bili takrat, ko smo razkrili svojo notranjost prizadeti, potem mi sami težko sprejmemo njegovo vsebino. Kaj šele, da bi jo spet razkrili pred nekom drugim. Menimo, da naš jaz ni nekaj lepega, unikatnega in dragocenega. Bojimo se,da če se popolnoma razgalimo, da bodo ljudje izkoristili našo šibkost, krhost in ranljivost. Vendar, če ne razkrijemo svoje intimnosti, smo si pravzaprav le TUJCI. Tudi, če živimo skupaj 30, 40, 50 let, smo poročeni, hodimo skupaj na počitnice, imamo otroke, imamo spolne odnose itn., tujost ne izgine. In v resnici veliko parov  živi tako. Brez poznavanja osebe, s katero si delijo življenje.

Tako se je na mojem terapevtskem kavču zvrstilo že ogromno odzivov mojih “sopotnikov” (ja, namreč ne maram besede klient ali pacient), ki kažejo ravno na to, kako zelo se bojijo razkriti svojo notranjost. Kot, da bi bila sramotna. Sprašujejo me: “Saj tega ne boste izrabili in ranili?; Saj tega ne boste povedali naprej?; Ostane to med nami?; Le kaj si morate misliti o meni?” 
Sama pa sem samo ganjena nad njihovim razkritjem in globino notranjosti, ki so si jo tvegali razkriti v (terapevtski) prostor, ki je nastal med nami. In vse, kar lahko tisti trenutek izrečem, je, kako jih ta trenutek samo še bolj spoštujem, saj so razkrili veličino tistega, kar jih sestavlja in omogoča, da so takšni kot so. Najbolj zanimivo pa je takrat, ko si partnerji med seboj povedo zgodbe, ki jih še nikoli v 20 ali več letih zakona niso slišali. Ko pokažejo čustva ter spregovorijo o čustvih, ki jih še nikoli niso pokazali.  Odzivi so ponavadi: “Še nikoli je nisem videl jokati.” “Nisem vedel/a, da ima tako težko zgodbo za seboj.” “Sedaj končno razumem, zakaj mi nisi zaupala.”

Tako lepo je gledati te odzive, saj se pred mojimi očmi dogaja preobrazba.
Pred menoj tujci postajajo znanci in intimni partnerji.
Ob tem čutim pristno navdušenje!

Ravno intimnost nas približa tujcu. A za intimnost moramo opustiti vse svoje obrambne mehanizme in najprej v polnosti sprejeti svoj notranji svet. Le tako ga lahko brez strahu predstavimo tudi drugemu. In nas ni več strah, da bi drugi izvedel kaj o nas. Ko tako razkrijemo svoj notranji svet, si nismo več tujci, ampak partnerji oz. življenjski sopotniki.  Ker zdržimo z bližino drugega ne samo fizično, temveč predvsem tudi čustveno.

Ta bližina drugemu govori o tem, da nas je strah, pogrešamo, želimo, da nas bi nekdo samo potreboval, da nas zanima ali nas draga oseba sprejema in ceni… Naše najosnovnejše potrebe so ravno te, da nas nekdo potrebuje, ljubi in sprejema. Ko lahko te potrebe izrazimo, govorimo o intimnosti. Intimnost nas poveže. Ne samo na telesni ravni, ampak na ravneh, ki sežejo vse do duhovne plati.
Če z nekom delimo življenje in posteljo, nam biti intimen pripada. Zato si poklonite darilo in pridite na dogodek Tančice intime, kjer bomo govorili o intimnosti, vrstah intimnosti, ranljivosti, občutljivosti, spolnosti… Temah, ki jih vsi živimo, a ne izkusimo v celoti. Ali ni škoda? Saj življenju in našemu partnerskemu odnosu lahko dajo čisto drugačno dimenzijo.