Prejšnji mesec me je poklicala moja zelo dobra prijateljica in me povabila na kavo. Rekla je, da mi mora povedati kaj se ji dogaja in da komaj čaka, da se vidiva. Njenega klica sem bila zelo vesela in komaj sem čakala najino srečanje, ampak kljub temu sva rabili še cel mesec, da sva se uskladili. Ta teden sem si vzela čas, dobili sva se v Ljubljani in ko sva sedli za mizo, sem komaj čakala njeno dobro novico. Ona pa mi brez oklevanja pove, da ima možganski tumor.

Občutek sem imela, da je obstalo vesolje. Še zdaj, ko to pišem, čutim okoli sebe tišino. Kot bi nekdo pritisnil pavzo v mojem življenju. »Kaj imaš? Sem te prav slišala? A je to ta vesela novica? Se hecaš?« To so vprašanja, ki so v tistem trenutku švigala čez moje misli. In naslednje, kar sem začutila, je bila globoka žalost, krivda. Kje se bila prej, zakaj nisem bila ob njej, ko je to izvedela? Klicala me je, pa se nisem takoj odzvala. Rabila sem še cel mesec, halo, cel mesec, da sem jo uspela dati na svoj urnik. 

V življenju se trudim ob sebi ohranjati ljudi, ki jih imam rada, trudim se jim biti dober prijatelj, jim pokazati naklonjenost, pa vseeno se včasih zgodi, da me življenje prehiti. Poznate ta občutek? In kako človek sprejme takšno novico? Dovoli si jo najprej občutiti. Zajokala sem. Sredi lokala sem jokala. No, pomiril me je njen glas, da se že zdravi in da zdravljenje poteka izredno dobro, da nima nobenih bolečin in da njeno življenje sedaj poteka dokaj normalno. Uživali sva v nadaljnjem klepetu in kot ponavadi se tudi sedaj nisva »naužili« ena druge. Ampak kdor je že kdaj izvedel kaj takega ve, da svet enostavno ni več enak. Nekaj se v nas spremeni. Spomnimo se na to, kaj je pomembno.

Moja prijateljica je super ženska in uspela je najti en kup pozitivnih stvari v njenem novem izzivu, s katerim se sooča. Prav občudovanja vredno. Povedala mi je, kako se je prvih 14 dni smilila sama sebi, nato pa sprejela dejstvo in si na novo ovrednotila stvari. In točno to je tisto, kar je potrebno storiti in kar sem storila tudi jaz. Sprejela sem njeno dejstvo, sprejela sem žalost, nato pa se odločila na novo postaviti svoje prioritete. Sprejeli sva odgovornost vsaka za svoja čustva, vsaka za svoje življenje in si to iskreno podelili.

Podobno je tudi v naših partnerstvih ali pa katerihkoli drugih odnosih, le da v partnerstvu največkrat pričakujemo, da bo še nekdo drug nosil našo bolečino. Upamo, da bo partnerju mar, da bo razumel, bo ob nas, razmišljal tako kot razmišljamo mi, si želel tega, kar si želimo mi, imel podobne potrebe in pričakovanja, pa vendar….Prepire imamo ravno zato, ker na neki točki spoznamo, da imamo do določenih stvari različna pričakovanja. Partner moje prijateljice žal ne more nositi njene bolečine, ne more prevzeti nase njenega tumorja. Lahko pa najprej sprejme svojo bolečino in je ob njej, ko bo ona delila svojo bolečino. In to je partnerstvo. Tudi v najmanjših razlikah. Nismo si enaki, smo pa vsak najprej odgovorni zase in za svoja čustva. Pa četudi nas kot tumor razžirajo stare bolečine. S temi bolečinami lahko najprej odrastemo sami. Najprej smo mi tisti, ki lahko in moramo sprejeti odgovornost za svoje počutje, šele nato lahko pričakujemo, da bo lahko še kdo drug živel s tem.

Vem, da to ni lahko in da se ne da vsega enostavno posplošiti, ampak samo tako imamo lahko moč v svojem življenju. Dokler smo neodgovorni do sebe, lahko drugi upravljajo z nami. Ko pa postanemo odgovorni, je moč v naših rokah. Imamo moč, da spremenimo kar nam ni všeč, da naredimo kaj drugače. Zagotovo bom prevzela odgovornost za najino naslednjo kavo in ne bom čakala, da življenje vzame moč (čas) v svoje roke.